Tajski boks

O tajskem boksu

Muaythai oz. tajski boks je nacionalni šport na Tajskem in bistveni del tamkajšnjega ljudstva, saj so Tajci nanj izredno ponosni. Nastal je iz boja za preživetje, odlikujejo pa ga borbenost, pogum, enostavnost, eksplozivnost, prefinjenost in dovršenost. Je oblika borbe brez orožja; edino orožje, ki se uporablja so deli telesa: noge, kolena, pesti (tehnika s pestmi je podobna tradicionalnemu evropskemu boksu, s tem, da so dovoljeni tudi udarci iz obrata) in komolci. Ravno kolena in komolci pa so najnevarnejše orožje človeškega telesa. To, da tajski boks dovoli tudi udarce s komolci in koleni ter udarce pod pasom, ga loči od drugih borilnih športov, ki večinoma teh udarcev ne dovolijo.

Tajski boks kot vrsta borilne veščine je izredno učinkovita metoda bojevanja in samoobrambe. Učijo se ga pripadniki specialnih enot, vojske in policije. Posamezniki se za treninge tajskega boksa odločajo iz različnih razlogov: telovadba, tekmovanje, samoobramba ali ljubezen do same borilne večine. Če ga trenirate rekreativno, z njim krepite in oblikujete telo, spoznavate lastni jaz, razvijate samozavest in reflekse. S treningom se izboljša fleksibilnost telesa, hitrost, koncentracija, mišice postajajo prožne. Številnim treningi pomagajo pri premagovanju vsakodnevnega stresa.

Danes je tajski boks razširjen po vsem svetu, njegova priljubljenost pa še vedno narašča, predvsem zaradi učinkovitosti in možnosti hitrega učenja. Je šport in veščina za vsakega, ne glede na spol in starost: trenirajo ga tako moški kot ženske, starejši in mlajši. Primeren je tako za rekreacijo kot za samoobrambo.

Zgodovina tajskega boksa

Zgodovina tajskega boksa je zgodovina tajskega naroda in zgodovinski viri si o razvoju te borilne veščine niso jasni in enotni. Enotni pa so si pri tem, da je nastal kot borbena veščina na bojiščih.

Nekateri viri trdijo, da je tajski boks nastal kot posledica samoobrambe pred stalnimi napadi drugih narodov v 13. stoletju. Kralj Pha Chao Sua (1257 do 1377), ki so ga klicali tudi kralj Tiger, je bil eden prvih, ki je oblikoval ta šport in ki je hkrati vplival na borben stil in opremo. V času njegovega vladanja je bilo na Tajskem obdobje miru in da bi zaposlil vojsko, jim je ukazal trenirati Muaythai, s tem pa se je interes za ta šport le še povečal.

Stara tajska legenda govori o borcu Nhai-Khon-Donu, ki je postal slaven, ko se je boril proti 10-im najboljšim burmanskim borcem. Burmanski kralj mu je obljubil svobodo, če bo premagal 10 najboljših burmanskih boksarjev. Nhai je brez premora premagal vse nasprotnike in s strani burmanskega kralja prejel čestitke za neverjeten pogum in sposobnost. Ob vrnitvi v domovino so ga pričakali kot junaka, o njegovem podvigu pa se še danes učijo v šolah.

Svoj pravi razcvet je tajski boks doživel na začetku 18. stoletja, ko so ga uvedli kot obvezen predmet v šolah takratnega kraljestva. Vse do leta 1920 je bil del šolskega programa, ko so ga zaradi preveč poškodb umaknili. Muaythai se je nato preselil v telovadnice in klube, kjer “živi” še danes.

Tajski boks danes

Tradicionalni tajski boks je nastal kot goloroki sistem borbe iz bojne veščine Krabi krabong, ki so jo med vojnami uporabljala tamkajšnja ljudstva. Obsegala je tudi bojevanja z različnimi orožji, jezdenje… Krabi krabong ni imel prav ničesar skupnega s športom: cilj je bil čim hitreje odpraviti nasprotnika na kakršenkoli način.

Tradicionalni Muaythai praktično ni vseboval pravil; ringa niso poznali, tekmovanja so potekala na pesku. Niso obstajale različne kategorije po teži. Dovoljeni so bili vsi udarci: pesti, podlakti, kolena, noge, glava in meti, prijemi ter držanja.

Kot športna zvrst se je tajski boks oblikoval v času vladanja kralja Rama VI., ki je zgradil stadion, kjer so potekali dvoboji. Na začetku so imeli borci na rokah le povoje, ki so bili polepljeni z majhnimi koščki stekla. Zaradi takšnih pravil se je veliko borb končalo s smrtnim izidom.

Sodobna oblika tajskega boksa se je razvila v zgodnjem 20. stoletju, ko so povoje nadomestile usnjene rokavice in kategorije po težah. Maksimalno trajanje borb so omejili na 5 rund z dvominutnim odmorom (prej so borbe trajale 11 rund po 3 minute), pravila pa so ostala skoraj identična. Še zmeraj so dovoljeni udarci z rokami, nogami, koleni in komolci ter držanje, porivanje in metanje. Navkljub zgodovinskim spremembam pa tajski boks ni izgubil svoje mističnosti.

Muaythai je dokaj enostavna veščina, ki se jo da sicer hitro naučiti, vendar jo je treba vse življenje izpopolnjevati.