Poškodbe v tajskem boksu

Po oddaji o tajskem boksu na radiu Val 202, mi je kar nekaj ljudi dalo vedeti, da se jim moja trditev, da tajski boks sodi med manj tvegane športe, kar se tiče poškodb, zdi precej nelogična. ”Saj se vendar brcate in udarjate s polno močjo. Uarjate s komolci in koleni v glavo. Borec pride v ring zato, da poškoduje nasprotnika. V tajskem boksu so najmočnejši udarci. Andrej, bil sem pri vas na treningu in videl, s kakšno silo udarjate…,” so stavki, ki jih poslušam te dni.

Tokratni blog bo zaradi tega namenjen poškodbam v tajskem boksu. Naj takoj uvodoma zapišem, da v devetnajstih letih poučevanja tega borilnega športa in seveda udeleževanja naših borcev na tekmovanjih, kot najhujšo poškodbo doslej beležimo zlomljen nos pri treh tekmovalcih. Da, v 19-ih letih, pri ogromnem številu tekmovalcev (točnega števila tekmovalcev še sam ne vem) in udeležbah na največjih tekmovanjih evropskega in svetovnega ranga ter profesionalnih nastopih doma in v tujini. Torej nobenih poškodb hrbtenice, strganih kolenskih vezi, zlomljenih golenic in stegnjenic ipd. Nobenih poškodb, ki bi trajno zaznamovale funkcionalnost. Če pogledamo dvoranske športe, smučanje, da o avtomobilizmu in jadralnem padalstvu na primer sploh ne govorim, smo v primerjavi z njimi torej precej varni. Za podroben vpogled v tveganje poškodb, pa moramo tajski boks razdeliti na tri področja, ki jih vsebuje:

TAJSKI BOKS KOT REKREACIJA

Pri rekreativnem treniranju v kvalitetnem klubu in pod nadzorom certificiranih trenerjev je možnost poškodb zanemarljiva. Seveda ob predpostavki, da vadeči upošteva trenerjeva navodila. Pri rekreaciji v večini primerov telo ni izpostavljeno ekstremnim naporom in krajšemu regeneracijskemu času, ki sta, poleg nepravilne izvedbe, glavna vzroka nastanka poškodb. Poleg tega se v tajskem boksu izvajajo zgolj naravni krožni gibi, z istočasno kontrakcijo večih mišic, tako da se sila zaradi vključevanja stabilizacijskih mišic minimalno prenaša na sklepe. Poleg tega ne prakticiramo naglih zaviranj in sprememb smeri kot denimo nekatere druge borilne veščine. Pri učenju brc in udarcev s kontaktom, vadeči uporabljajo zaščitno opremo, kot je ščitnik za zobe, zaščita za genitalije, rokavice, ščitnik za goleni in podobno. Najbolj pogoste poškodbe, ki jih opažam pri rekreativcih, so manjše udarnine z modricami, ki pa se z rednim treniranjem, ko se telo prilagodi, v večini primerov nehajo pojavljati.

TAJSKI BOKS KOT SAMOOBRAMBA

Učinkovit trening samoobrambe predstavlja pravi izziv, saj se morajo treningi nadvse približati realnim situacijam, po drugi strani pa se je treba izogniti poškodbam, saj se nenazadnje odločimo za tovrstno treniranje zaradi naše varnosti. Če bomo poškodovani, smo vsekakor zelo olajšali delo morebitnemu napadalcu in se sami postavili v vlogo žrtve. Treningi se torej izvajajo v kombinaciji brez zaščitne opreme, kadar se trenirajo pravilne izvedbe in občutek ter z zaščitno opremo, ko se izvaja polni kontakt. Pri samoobrambi se izvajajo določene tehnike vzvodov in udarcev ter uporabo orodij in orožij, ki so v športnem tajskem boksu prepovedane, zato je pri izvedbi potrebna kontrola in previdnost vseh sodelujočih. V nasprotnem primeru lahko pride do težjih poškodb, ki so sicer namenjene napadalcem in ne nam. Sicer pa za poškodbe velja popolnoma enako kot na rekreativnem področju.

TAJSKI BOKS KOT VRHUNSKI ŠPORT

Največji strah vsakega vrhunskega športnika so poškodbe. Dejstvo je, da se poškodbam v vsakem vrhunskem športu skoraj ne da izogniti, saj je telo izpostavljeno skrajnim mejam človekove zmogljivosti, kjer koncentracija že močno pade in je izpostavljenost poškodbam največja. Prav tako so nepredvidljiva tekmovanja, kjer ni vse odvisno zgolj od tekmovalčeve kontrole, temveč tudi od njegovega nasprotnika. Zato je pri tekmovalnem treniranju še toliko bolj pomembna strokovnost, v kar prištevamo pravilen način treniranja, ustrezno prehrano in regeneracijo. Najbolj pogoste poškodbe pri tekmovalnem treniranju tajskega boksa so udarnine, predvsem po stegnih in rokah. Bolj redke so poškodbe nosu in presekanine (arkada) ter zvin gležnja in zapestja. Včasih pride tudi do zloma kosti in izpahov, vendar je to bolj nesrečno naključje kot pravilo. Tipične poškodbe v tajskem boksu torej ne povzročajo dolgoročnih posledic, v borbah po amaterskih pravilih pa so tekmovalci zaščiteni s čelado, rokavicami, ščitniki za komolce, suspenzorjem genitalij, ščitnikom za zobe in ščitnikom za goleni, tekmovalci začetniki pa uporabljajo še ščitnik za telo. Kljub temu, da so trenirani borci sposobni zadati izjemno močne udarce, ki so za netreniranega človeka lahko usodni, pa je v ringu stvar vendarle malo drugačna. Nasproti si namreč stojita dva izurjena borca, ki sta zaradi dolgoletnih modifikacij telesa, vrhunsko fiziko telesa ter spretnostjo sposobna prenašati, amortizirati in se izogniti tudi najmočnejšim udarcem. Seveda prihaja tudi do nokavtov, ki pa jih večino s posredovanjem prepreči sodnik v ringu, ko predčasno prekine boj, ko je eden izmed borcev v izrazito podrejenem položaju.

Naj vas torej strah pred poškodbami ne odvrne od treniranja te lepe, zanimive in uporabne veščine. Izberite si le ustrezen klub s strokovnim osebjem, saj jim boste konec koncev zaupali svoje telo.