Tajski boks in družina, naša zgodba

Šport in zlasti gibanje na splošno sta v moji družini zelo pomemba. Sicer nikoli v tekmovalnem smislu, ampak vedno v smislu, da je gibanje osnovna telesna potreba. Lahko gre že za nekaj tako minimalnega, kot je beg iz okvira, ki ga predstavljajo štiri stene.

Absolutno najbolj priljubljena športna disciplina v družini je garbanje. Gre za spontane priložnosti, ko se predvsem otroka in mož spravijo drug na drugega, se smejijo, vreščijo, tudi jokajo, pri tem pa vsi trije sprostijo dobro mero zdrave agresivnosti.

To pišem, da lažje pojasnim, kako je tajski boks v moji družini lahko šport, s katerim se ukvarja vsak zase in se takrat odklopi od družinskega dogajanja, kar velja predvsem za moža in zame, in kako je za nas postal šport, ki nas druži, ker zdaj lahko garbanje nadgrajujemo tudi z nežnim nakazovanjem udarcev iz tajskega boksa.

Prvi v družini se je s tajskim boksom začel ukvarjati moj mož, da bi lažje preživel sive zimske mesece. Logično in spontano je sledilo, da sem se za tajski boks odločila tudi jaz. To, da se oba ukvarjava s tajskim boksom, nama daje možnost, da se večkrat pomeriva, pa ne konkretno fizično, temveč da se primerjava v fizični in psihični zmogljivosti, da tekmujeva med sabo, a še vedno on v svojih moških okvirih in jaz v svojih ženskih okvirih. Če imava priložnost za skupno rekreacijo v naravi, vanjo vključiva vaje s treninga tajskega boksa, pri tem pa drug drugega spodbujava k napredku.

Če je trening tajskega boksa za mojega moža in zame predvsem preizkus telesnih zmogljivosti, odklop od družine in priložnost za druženje, pa si za svoja otroka želim, da bi s treningom tajskega boksa krepila zdravo agesivnost. Zmerna agresivnost v medčloveških odnosih se mi ne zdi problematična. Pri tem ne mislim na izrazit individualizem, ki danes prevladuje v šolskih razredih. Želim si, da bi moja otroka sčasoma razvila sproščeno napadalnost, da bosta v življenju sposobna uveljavljati svojo voljo. Zdi se mi, da bi jima pri tem razvoju lahko bil v pomoč tudi tajski boks. In sicer tako, da se bosta naučila biti primerno agresivna na fizični ravni, hkrati pa dopustila, da tudi njuni »nasprotniki« izrazijo svojo agresivnost. Želim si, da bi se prek fizične ravni naučila nasprotnikovo agresivnost ustrezno sprejeti in nanjo primerno reagirati. Verjamem, da bi otroka svoje fizične veščine lahko »pretvorila« v socialne veščine, ki jih bosta uporabila v medčloveških odnosih.

Hči je sicer za trening še premajhna, sta pa z mojim možem razvila ritual, da se nekaj minut pred njegovim treningom igrata in fizično pomerita v ringu.
Za celo družino je dobra fizična pripravljenost, ki jo razvijamo s treningom tajskega boksa, podlaga za to, da zmoremo biti fizično aktivni, se spraviti iz stanovanja in se skupaj v naravi dobro zabavati.

Nataša Zupančič Tomc